Človek Kot Palača s Sobanami

Vsaka palača ima več soban. Nekatere so velike, svetle, dobro prezračene, dišeče, lepo pospravljene, v njih so prisotni prijetni zvoki. Druge so nekoliko manjše, imajo tu in tam kakšno okno, so brez vonja in glasbe. Tretje pa so temne. Že dolgo zaprte, neprezračene, smrdijo in naložene s stvarmi, ki bi jih človek težko pogledal, kaj šele prijel v roke.

Tako kot je palača sistem z različnimi sobanami, tako je človek sistem z različnimi deli. Nekateri deli nas so tako kot tiste prve, prostorne in lepe sobane - na njih smo ponosni, radi jih imamo, pogosto se izrazijo, dobro se počutimo, kadar se izrazijo... Drugi deli nas so nekoliko bolj nevtralni, imamo sicer jih, ampak jih doživljamo in izrazimo le tu in tam. Tretji deli nas pa so podobni temačnim sobanam. V njih je mnogo stare šare, potlačene, nikoli obiskane, zanemarjene... To so deli nas, ki jih ne maramo, ki bi jih najraje nekam zavrgli, če bi le lahko. Zaradi njih se počutimo slabo.

So pa to deli nas in vedno bodo. Slabo se bomo počutili, dokler jih bomo zavračali, dokler jim ne bomo dali prostora, ki ga še kako potrebujejo. Ti mračni, plesnivi, umazani, zanemarjeni deli nas, nas od nekje zadaj opominjajo, da potrebujejo našo pozornost, da potrebujejo biti opaženi, videni. Dokler jim ne bomo dali te potrebne pozornosti, naklonjenosti, se bomo počutili slabo. Dokler ne bomo zbrali poguma in odprli teh vrat, ki se jih tako bojimo odpreti, dokler ne bomo pogledali noter, dokler ne bomo dali svojih delov na svetlo, jih prezračili, prijeli staro šaro v roke, očistili, pospravili, jim posvetili svojo naklonjenost in ljubezen, nas bodo mučili od znotraj.

Kako pogosto se uspemo v trenutkih slabega počutja postaviti v vlogo opazovalcev in samo biti s temi mračnimi deli nas, samo biti s tem, kar JE? Brez sodb, brez grajanja, brez "Kako si lahko takšen/ takšna?!" Da samo opazujemo, damo prostor, energijo, naklonjenost in ljubezen?