Psihoterapija

Eden izmed psihoterapevtskih pristopov, ki spadajo pod okrilje Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, je realitetna terapija. Realitetna terapija je svetovalno-psihoterapevtska metoda, s katero pomagamo klientu reševati njegove probleme tako, da sam prevzame nadzor nad svojim življenjem. Realitetni terapevt klienta spodbuja k bolj kakovostnemu povezovanju z ljudmi, saj verjame, da so ustrezni odnosi z bližnjimi ključ do sreče in dobrobiti človeka. Teoretska osnova realitetne terapije je teorija izbire.

Teorija izbire sloni na predpostavki, da okolje ne spreminja človeka, ampak človek spreminja okolje in sebe. Vedenja ne razume kot odziv, ampak kot akcijo vzdrževanja "zunanjih" spremenljivk v položajih (vrednostih), ki ustrezajo organizmu. Človek izbira različna vedenja, s katerimi skuša "predelati" zunanji svet tako, da bi bil čim bolj podoben njegovemu notranjemu "svetu kakovosti", ki je osebna zbirka spominov vsega za nas dobrega in vrednega. Če izbere vedenje, ki učinkovito poteši njegove potrebe, je srečen, če ne, so težave tu. Svet kakovosti se stalno razvija in predstavlja želje v sedanjosti.

je proces sodelovanja med dvema posameznikoma, ki se bosta v času terapije spreminjala in sovplivala drug na drugega. (Corey, 2009)

Edina oseba, s katero lahko upravljamo,

smo mi sami.

Z vsakim vedenjem, naj je še tako nenavadno in se nam zdi celo patološko, bolezensko, človek poskuša potešiti osnovne potrebe (po preživetju, bližini z drugimi, veljavi, svobodi, zabavi) in dlje kot te niso bile potešene, z večjo ihto lahko ponavlja neučinkovito vedenje, s katerim jih želi potešiti. Ker ne prenese daljše nepotešenosti temeljnih potreb, jih skuša potešiti z vedenjem, ki še ni preizkušeno, s povsem novim, ustvarjalnim vedenjem, ki se zunanjim opazovalcem pogosto zdi neučinkovito, škodljivo, slepo, morda tudi noro. Človek torej izbira tudi abnormna vedenja, ob katerih trpi, ne zato ker bi želel trpeti, ampak ker je to vedenje najboljše, ki ga je trenutno odkril. Še tako boleče, noro ali za druge ljudi moteče vedenje posamezniku nudi vsaj nekaj nadzora nad potešitvijo potreb.

Po teoriji izbire do daljše nepotešenosti temeljnih potreb prihaja zaradi nezadovoljujoče ali nikakršne povezanosti s soljudmi.